svetovanje-on.net

Jedro vsakršnega odnosa, seveda tudi partnerskega, je komunikacija. Vendar pa mora biti komunikacija, če želimo odnos razvijati, usmerjena v razumevanje in ne zgolj v strinjanje, predvsem pa mora biti učinkovita.

Odnos med dvema posameznikoma je vedno dvoplasten. Po eni plati ga sestavljajo ljubezen, naklonjenost in želje po iskrenem sožitju, po drugi plati pa se podzavestni vzorci obeh posameznikov združujejo in prepletajo med seboj v soodvisne vzorce, ki jih je večinoma zelo težko opaziti, kaj šele preseči. Zato se v odnosu kaj kmalu začenjajo pojavljati nedokončane komunikacije, nerazumevanje, tihi dogovori, nerazčiščeni zapleti, potlačena čustva, zamere, tabu teme in vse to tvori vse bolj spolzka in močvirnata tla, na katerih je zelo težko graditi in vzdrževati izpolnjujoč odnos.

V praksi ugotavljamo dva, tesno povezana, najpogostejša vzroka za krizo v zakonu: slaba komunikacija in varanje.

Ali smo se res vprašali, kaj sploh je varanje? Kako lahko rečemo, da nas je nekdo prevaral, če ni naša last. Tudi mi nismo nikogaršnja last. Smo last samega sebe. Torej lahko rečemo, da lahko prevaramo samo samega sebe. Pomeni, da smo prekršili pravila, ki smo si jih postavili. Če sami sebi postavljamo omejitve in pravila, ne samo v odnosu s partnerjem, temveč v vsakdanjem življenju, kot je omejitev določene hrane, gibanja… lahko rečemo, da smo ob vsakem odvečnem grižljaju, prevarali samega sebe?
In zakaj smo si postavili takšna pravila? Dovolili smo, da nam je družba postavila pravila: od zgodnjega otroštva nas učijo kakšno obnašanje je pravilno ali napačno, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kaj je dovoljeno... Postali smo ujetniki samega sebe.

Ali sedaj to pomeni, da smo ujetniki našega partnerja v mislih besedah in dejanjih? Karkoli naredimo, rečemo ali samo pomislimo in ni v skladu s poročno zaobljubo ali željami našega partnerja, je prevara. Pa saj potem vsi vsako sekundo varamo!

Vse kar moramo storiti je, da stopimo preko meja, ki smo si jih postavili. Besede varanje več ne bomo poznali. Ne bomo več ujetniki drugih, lahko počnemo karkoli mislimo, da je za nas prav in dobro. Če boste v partnerskem odnosu sprejemali drug drugega v popolnosti in z ljubeznijo, bosta sama izbirala kakšne so vajine družinske vrednote in norme. In samo to je pomembno.

Kadar slišimo besedo varanje, nam skozi telo preletijo mravljinci in takoj pomislimo, kaj naš partner sedaj počne. Ob varanju imamo v mislih spolni fizični dotik našega partnerja s tretjo osebo. Čeprav sami kdaj pomislimo, da bi odšli z neznancem ali celo včasih podležemo lepim besedam, čarom ali darilom druge osebe, pa takrat ne pomislimo, da koga varamo. V kolikor pa vidimo ali slišimo, da se naš partner druži z nekom, pa če tudi se je samo pogovarjal, postanemo posesivni, nemirni, zaščitniški in napadalni. Naenkrat nismo več podobni sami sebi. Varanje javnost celo bolj obsoja, kot nasilje v družini.

Velikokrat nam pogled in misli zaidejo na popolno neznano osebo? Moški sanjarijo o seksu z drugo osebo ali celo pri seksu s partnerko razmišljajo o drugi osebi. Lahko bi rekli, da smo partnerja prevarali v mislih. Vendar nimamo slabe vesti, ker je bila samo misel. Kako pa bi se počutili, če bi vedeli, da med spolnim odnosom z nami partner razmišlja o svojem sodelavcu/sodelavki... S sanjarjenjem sicer ni nič narobe, če počnete to odkrito pred svojim partnerjem in je to za oba sprejemljivo.

Kaj pa takrat, kadar se spogledujemo z nekom? Drugi osebi govorimo stvari, ki smo jih govorili našemu partnerju, ko smo ga osvajali. Se pogovarjamo o stvareh, ki se jih s partnerjem nikoli ali mu celo več zaupamo, kot svojemu partnerju. Partnerju pa tega nikoli ne povemo, vendar kadar se najdemo v skupni družbi in partner sliši naš pogovor, ki mu je popolnoma tuj, se predvsem počuti prizadet.

Vsak si o svojem partnerju ustvari svoj film. V času ustvarjanja skupnega življenja, se prevečkrat ukvarjamo z zunanjimi dejavniki, ne pa drug z drugim. Primanjkuje nam časa, za ustvarjanje odnosov. Ker v resnici drug drugega poznamo zelo površno, si o njem ustvarimo podobo, ki je dejansko popolnoma drugačna od resnične. Če naredi nekaj, kar ni v skladu z našo podobo o njem, imamo občutek, da je do nas neiskren in nas je prevaral – izdal je naše zaupanje. Pravzaprav smo sami krivi za takšen občutek, saj partnerja nismo do konca spoznali, prav tako ne vseh njegov potreb in želja. Prekršil je pravila, ki smo jih napisali zanj in mu jih nikoli prebrali.

Varanje najbolje ponazarjamo z besedno zvezo »skok čez plot«. Kar pomeni, da je nekdo prekoračil meje zaupanja v partnerski vezi. Kadar smo z nekom v zvezi, si lastimo drug drugega, kod da je del nas. S tem, ko se s partnerjem telesno združimo, smo mnenja, da smo se mu s tem popolnoma predali in mu tako izkazali popolno zaupanje. Ob partnerju si zgradimo neviden obroč, kot kletko iz čustev. To kletko gradimo dalj časa, zato smo na njo zelo navezani, kot pomočnika imamo v mislih našega partnerja, tako da ga smatramo kot soustvarjalca in samo njega spustimo v njo. Takrat imamo občutek, da je vse popolno in nič se ne sme premakniti. Noben oseba ne sme priti na obisk v to hiško, no morda, če ga sami povabimo, zagotovo pa je ne sme partner. Niti partner ne sme ven. Zgradili smo svoj svet, svet v katerem se počutimo varne. Ali smo partnerja vprašali, kako se počuti?

Ob novici, da je v »posteljo« šel z drugo osebo, smo najprej presenečeni, kako je to možno, saj nikogar ne pozna tako dobro kot nas, kako mu je lahko zaupal. Podrl je hišo (čustveno kletko), ki smo jo tako dolgo gradili. Počutimo se izdane, prevarane. Nekdo nam je ukradel najljubšo reč, za katero smo žrtvovali svoje življenje. Oseba s katero nas je partner prevaral je za nas »krivec«, saj je on tisti, ki nam ga je ukradel. Pri tem pa pozabljamo, da je naš partner imel možnost izbire. V končni fazi ali lahko krivite nekoga preprosto zato, ker se je v vašega partnerja preprosto zaljubil? Morda sploh ne ve, da obstajate. Zato nimamo nobene pravice obtoževati ali kakorkoli drugače posegati v življenje druge osebe, kot se v vsakdanjem življenju pogosto dogaja. Moški fizično obračunavajo z moškim, ženske pa za vse krivijo žensko ali pa celo sebe, ker ni bila dovolj dobra z možem. Zmotno je prepričanje, da bo problem izginil, če bo izginila oseba, ki ga je »povzročila«.

S strahom, da nas bo partner prevaral, podzavestno z besedami in dejanji partnerja sami vzpodbujamo k varanju.

Partnerja ne smemo z ničemer omejevati. S tem, ko nekoga omejujemo pomeni, da ga zapiramo in vsak, ki je zaprt želi pobegniti. Pobegniti pa lahko pomeni v mislih si ustvariti svoj svet (varanje v mislih), se zaupati drugi osebi (varanje v besedah), se zabavati z drugimi (varanje v dejanjih), če pri tem sami trpimo, smo se omejili (varanje samega sebe).

Izhajati moramo iz tega, da smo mi središče vesolja, da smo edinstveni. Postaviti si moramo svoje cilje in tudi poti do tja. Pri tem moramo upoštevati možnosti, ki jih imamo. Morda je slišati malo srednjeveško in egoistično, vendar je najprej potrebno poskrbeti za samega sebe, šele tako bomo lahko skrbeli za druge, sicer se bo naša življenjska pot končala zelo hitro. Predvsem moramo ob mislih, da želimo poskrbeti za otroke imeti v mislih, da nas čaka 25 let trdega dela in zato potrebujemo veliko energije, biti moramo zdravi in zelo bistri. In zato moramo imeti sebe najrajši.

Zavedati se moramo, da bomo srečevali veliko ljudi. Z nekaterimi bomo preživeli daljše obdobje, z drugimi se bomo samo bežno srečali. Dalj časa bomo z osebo preživeli, bolj nam bo zlezla pod kožo, postala bo del našega življenja, del nas. Naenkrat bomo navajeni nanjo, zasvojeni. Kadar smo z nečim zasvojeni želimo, da bi tega imeli vedno več. Zavedamo se, da zasvojenost ni zdrava. V kolikor bo oseba v naši bližini začutila, da je priklenjena, se več ne bo počutila dobro v naši bližini in bo hotela pobegniti, ker je tudi ona »odvisna« od nas (zasvojena z nami) ne bo zbrala moči, da zvezo prekine, ampak se bo v začaranem krogu vrtela med željo po begu in varnem domačem pristanu.

Prepovedan sad je najslajši

Mi smo tisti, ki vzpodbujamo partnerja, da nas prevara. Če si ne postavljamo mej in če drugih ne omejujemo, potem nihče niti več ne pomisli o zbliževanju z drugimi. To je tako, kot tok reke. Če reka nemoteno teče, bo njena struga vedno globlja (tako kot je lahko odnos vedno globlji, če sta oba iskrena), ko pa ji bo nekaj preprečilo tok, bo iskala drugo pot v drugi smeri. Zakoni narave zahtevajo, da reka teče naprej. Tako mora teči naše življenje naprej in če bomo partnerju nekaj omejevali, bo on svojo pot nadaljeval drugje.

Recept

Brezpogojno ljubite, sprejemate partnerja, pogovarjajte se, gradite odnos, si zaupajte, ustvarjajte, se igrajte in ustvarite takšno zvezo, da nobeden od vaju ne bo potreboval zunanje pozornosti.

Spoštujte pravico partnerja, da svoje življenje živi, kakor misli, da je zanj najbolj prav. Vi pa imate zmeraj možnost, da ga sprejmete v popolnosti ali pa greste svojo pot naprej.

V razmislek zanimiv prispevek avtorja, ki smo ga nekoč našli na enem izmed forumov na temo, kaj bi storili če bi vas partner prevaral:

Ni stvar v tem.. ali se dva ljubita ali ne.. ker, če se ljubita se nujno tudi sovražita.. to je docela stvar EG-a. Če nimaš EG-A se niti ne vprašaš ali odpustiš ali ne, ker to ni tvoja stvar. Tukaj ima partner pač svoje poti in nesmiselno se je vtikat v to.

Če prav razumem "varanje", gre za vprašanje seksa.. To zame ni varanje, to je zame seks.., ki nima nič z ljubeznijo. Pri seksu gre za užitek in inkarnacijo.. In če si partner zaželi užitek tudi s kom drugim, ne vem, kaj ima to opraviti z mano. Z mano nič! Morda malo z mojim EGO-m.

Partnerstvo, kjer je vprašanje zaupanja in ali se ljubita, je intimno sovraštvo.. ali intimna ljubezen.. oboje je isto. Kadar se omejiš na nekaj ali nekoga.. so enostavno zaprti vsi pogoji za cvetenje ljubezni. Ko se dva spoznata se "zaljubita", zakaj? Ker nimata v sebi omejitve, da pripadata točno določenemu človeku. Zato se zgodi. Potem pa se postavijo zidovi in nujno se cvetenje nekoč ustavi...

Potem srečamo še veliko ljudi, s katerimi bi med nami vzcvetela ljubezen.. ampak ne vzcveti zaradi navezanosti med dvema. Gre za umsko omejitev, razumsko omejitev, ki je docela iluzorna.. egoistična in posesivna. Je ljubezen, potem je sovraštvo in potem je navezanost.. To je najhujša stopnja sovraštva. Tega vas lahko naučijo religije.

Kaj bi storil? Jaz ne bi imel veliko izbire verjetno... Gre za odločitev mojega partnerja. Ali bo z mano ali je njegova pot drugje.. Ampak to nemogoče..Tukaj je ogromno nesmislov.

Človek je vedno v sebi SAM! In ne gre za vprašanje, zakaj je to naredil.. sploh je nemogoče karkoli vprašati..

Ta uganka ni rešljiva.. nesmiselna je.. Ne vem.. saj gre samo za seks...

Zdaj ne znam odgovoriti.. Tako kot je rekel akhut.. če ga imaš rad, ga imaš rad.. in je čisto vseeno kaj počne.. s kom in kje... To ni tvoja stvar, partner nima čisto nič skupnega z nami... Vsak je v sebi SAM in hkrati ENO!

		Kontakt ι Pravila
Uporabnik: Geslo: Še niste uporabnik?

Družinsko svetovanje :: Zakonsko svetovanje :: Individualno svetovanje :: Osebna rast :: Strokovne razprave :: Knjižnica :: Povezave :: Projekti Ljubezen :: Osvajanje :: Zakaj se poročamo :: Starši mojega partnerja :: Enakopravnost :: Nasilje v zakonu :: Inštitucije za pomoč zakonskim parom

	03-09-2010 ¦ 22:49:42